Introduction

Pri novih tehnologijah in rešitvah, ki so še nepreizkušene in se širše še ne uporabljajo, je zaradi stabilnosti delovanja končnih produkcijskih sistemov ter zaščite investicije pomembno, da se uporabniki pred produkcijsko uporabo zavedajo stopnje zrelosti tehnologije oziroma posameznih razvojnih faz, ki jih mora posamezna rešitev prestati, da doseže stopnjo, ki je zahtevana za produkcijske sisteme.

Življenjski krog vsake tehnologije lahko delimo v štiri temeljne razvojne faze, ki si praviloma sledijo v naslednjem zaporedju:

• faza standardizacije,
• faza razvoja produktov,
• faza verifikacije ter
• produkcijska uporaba.

Šele po uspešnem zaključku standardizacijskega postopka, razvoja ter verifikacijskega procesa je posamezna rešitev primerna za uporabo v produkcijskih sistemih.

Zavedati se je potrebno, da tehnologija lahko preide v zrelo obdobje šele, ko je standardizacijski proces zaključen. Implementacije produktov s tem postajajo čedalje bolj stabilne in zanesljive, saj so rešitve proizvajalcev prestale vrsto verifikacijskih procedur in testiranj, ki jih izvajajo tako proizvajalci sami tekom razvoja kot zunanje neodvisne inštitucije, združenja ter forumi, v končni fazi pa tudi končni uporabniki. Prek pilotnih implementacij postanejo rešitve dovolj preizkušene in zanesljive ter s tem primerne za uporabo v produkcijskih okoljih.

Zaradi hitre ekspanzije internetnih sistemov in rešitev področje standardizacije, zaradi narave delovanja standardizacijskih postopkov, težko sledi hitrosti razvoja produktov in večinoma standardiziranosti ne zagotavljajo v ustrezno kratkem času. Posledično razvoj produktov pri vodilnih proizvajalcih opreme IP velikokrat prehiteva proces standardizacije. Proizvajalci na trgu tako prodajajo nestandardizirane oziroma »proprietary« rešitve, ki je težko ustrezno verificirati, vendar se zaradi potreb trga vseeno uporabljajo v produkcijskih sistemih.

Opisana problematika predstavlja precejšen izziv pri načrtovanju, izboru ustrezne opreme ter vzpostavljanju novih produkcijskih sistemov, saj pogosto zahteva tvegane odločitve pri izboru, ki predstavljajo kompromis med tehnološko sodobnimi ali standardiziranimi rešitvami, za kar pa so potrebna ozko specializirana znanja.

Verification Process

Celovit proces verifikacije opreme, katerega namen je zagotoviti stabilno in dolgoročno delovanje rešitev v produkcijskih okoljih, zajema naslednje sklope testiranj.

• Skladnostno testiranje (angl. conformance testing) - zagotavlja, da omrežni element (npr, usmerjevalnik, strežnik) deluje v skladu s predpisanim naborom standardov.
• Združljivostno testiranje (angl. interoperability testing) - zagotavlja, da se oprema različnih proizvajalcev lahko uspešno medsebojno povezuje.
• Funkcionalno testiranje (angl. functional testing) - ugotavlja, ali so v produktu zajete vse zahtevane funkcionalnosti.
• Zmogljivostno (angl. performance testing) in primerjalno testiranje (angl. benchmark testing) - ugotavlja kvalitativne karakteristike verifikacijskemu procesu podvrženega produkta. 

V sklopu skladnostnih in združljivostnih testov med produkti različnih proizvajalcev ne sme prihajati do odstopanj. Kar pomeni, da morajo vsi produkti v testiranem segmentu 100% izpolnjevati predpisane zahteve. Rezultati skladnostnih in združljivostnih testiranj, tako predstavljajo minimalni prag katerega mora produkt izpolnjevati, da še ustreza pogojem.

 
Na področju funkcionalnega, zmogljivostnega in primerjalnega testiranja rešitev, pa se rešitve različnih proizvajalcev opreme med seboj lahko razlikuje. Na tem segmentu se pokaže inovativnost in dodana vrednost proizvajalcev ter s tem njihova ključna konkurenčna prednost, ki mora predstavljati končno merilo za izbor opreme pri razpisih.